Prehodil sem eno najdrznejših poti Julijskih alp (Vrbanove špice po poti Lojzeta Rekarja).
Menim, da je del našega poslanstva v času, ki nam je bil dan, da se stalno razvijamo in to na čim več področjih. Ravno zato si take ture pred 3 leti ne bi mogel niti zamisliti, zanjo namreč nisem bil ne fizično, ne mentalno dovolj pripravljen - “evolucija gornika”.
Prehojenim kilometrom in višincemi ter načrtnemu delu v gymu skozi celo leto(!) se imam zahvaliti, da sem tokratno pot prehodil/prelazil brez težav in bistveno lažje, kot bi jo kadarkoli v preteklosti.
To je hkrati tudi razlika med hobijem in treningom, ki mi ga omogoča.